Blog

Korzika Tour 2014
Ljudje osvajajo Korziko že tisočletja. Nekoč je bilo to zaradi strateške lege otoka, rodovitne zemlje, čiste vode in ogromnih borovih gozdov, več kot potrebnih za gradnjo ladij, sedaj pa gre za užitke ob potovanju po neverjetno čudovitem in divjem otoku. Sodobniki se lotevajo Korzike peš, s kolesi, motorji, osebnimi avtomobili in avtobusi, nekateri potujejo celo z ozkotirno železnico, mi pa smo v začetku junija 2014 osvojili otok s terenci po poteh, za katere običajni turisti niti ne vedo.
Potovanje se je začelo 31. maja 2014, ko smo prevozili pot do Livorna z daljšim postankom v Lucci. Prenočili smo v kabinah na trajektu, ki je bil na privezu do jutra.
1. dan: Po 4-urni plovbi smo pristali v Bastiji in se takoj odpravili ob obali proti severu. Obalno cesto smo kmalu zamenjali za gorsko. Mimo mesteca Sisco smo vozili pod ogromnimi kostanji in se višje skozi rušje in »botanični vrt« vzpeli na Oblačni prelaz. No, prav za nas se je razkril in nam nudil prekrasne razglede na vzhodno in zahodno obalo otoka.
Po številnih serpentinah smo se spustili do kraja Olcani in v njegove oljčne gozdove. Tu pač ne morem pisati o oljčnih nasadih. Oljke so vsepovsod in pogosto so zaraščene. Ravno v tem času so bogato cvetele, bile so kot nežno rumeni oblaki med ostalim zelenjem. Tam, kjer jih obirajo, kar od drevesa do drevesa puščajo zvite mreže.
Razgledna obalna cesta nas je pripeljala v zelo turističen Saint Florent. Nastanili smo se v bližnjem kampu z visokimi evkaliptusi. Za nekatere je bilo kopanje v morju osvežitev, drugi pa so ga gledali bolj od daleč.
2. dan: Čudovito jutro nas je vabilo naprej k najlepšim plažam. Dolg, vendar ne težak off road nas je pripeljal k razgledu na Lotu, belo moder in turkizen zaliv, dostopen samo peš, s terenci ali z ladjicami.
Prašna, kamnita pot, vročina, suho rastje, nato pa jezerce z lokvanji!? Zapuščene kamnite hiške so pričale, da so v teh krajih včasih kmetovali. Srečali smo kar nekaj motorjev, koles, terencev, presenetil pa nas je Peguet 106, ki jo je pogumno rezal po razdrapani poti.
Raj za off-roaderje je kamp »U paradizu«. Ne šalim se – točno takšno je korziško ime kampa. Salecia, zaliv oziroma plaža je resnično rajska. Kopanje, sončni zahod na plaži, v kampu pa vino, harmonika in kitara.
3. dan: Vrnili smo se na asfalt. Trgovine niso tako pogoste, kot bi si želeli. Peljati smo se morali nazaj v Saint Florent, da smo nakupili svež kruh in drugo, nato pa spet stran od civilizacije. Na širokem ovinku osamljene, prašne in kamnite poti je bil pravi čas za marendo. Takoj smo postavili nepogrešljivo senco in se podprli z domačimi in korziškimi dobrotami.
Še dve čudoviti plaži (Ghignu) ter možnost nastanitve v kamnitih hiškah. Morje smo temeljito izkoristili, za prenočitev se pa nismo odločili, ker temačni prostori z betonskimi pogradi le niso bili tako vabljivi. Nadaljevali smo pot, ki pa je postala vedno bolj zahtevna. Tam, kjer drugi avti niso imeli težav, je klonil najšibkejši člen v skupini -Toyota Rav 4×4. Nepremagljivi Boris ga je vlekel z vitlom in vrvjo. Na najbolj kočljivi točki se je močno skrivila feltna in spustila guma. Pravi off-roaderji rešijo tudi to s kozarčkom bencina. Zaradi poškodovanega kolesa smo počasi vozili do naslednjega kampa, kjer smo prenočili.
4. dan: Udoben kamp, po zajtrku dva udeleženca v lovu na vulkanizerja, drugi prosto za še eno lepo plažo in fotogenična močvirja. Kasneje slovo od obmorskega pasu proti najvišji korziški gori Monte Cinto (2706 m). Po vijugasti gorski cesti smo prispeli do kraja Calacuccia nad akumulacijskim jezerom. Višje se je začel off-road, ki pa ga je Rav previdno izpustil. Malo peš, malo z avti smo se vzpeli visoko pod Monte Cinto do podrte planinske koče. Barvite rožice, čudoviti razgledi na planine vse naokoli, svež gorski zrak, dobra malica in krave – tudi to je Korzika! Videli smo dosti krav, tudi pujske na cestah, vendar niti enega pastirja.
Lepa asfaltirana cesta nas je vodila skozi fantastične kostanjeve gozdove, nato skozi borove gozdove na najvišji cestni prelaz (1477 m), nato pa znova navzdo mimo neštetih oljk skoraj do morja mimo Porta skozi Calanche – neverjetno slikovite rdeče skale, pečine in soteske.
Zavili smo na kolovoz in se vzpeli do našega tabora v naravi. Čudovit razgled, velik bor, visoka praprot – idealen prostor za nas. Sredi samote in teme smo se v zaprti tendi sladkali celo s palačinkami.
5. dan: Krasno jutro. Po zajtrku in pospravljanju smo se razdelili na dva dela. Ekipa s terenci je šla po težji, Rav pa po lažji poti navzdol, nazaj v civilizacijo. V mestecu Piana smo nakupili živila, se vzpeli na bližnji razgledni hrib z anteno, ter nadaljevali daljšo etapo proti Ajacciu.
Mimo lepih plaž in rodovitne pokrajine smo prišli v predmestje Ajaccia, ki bi lahko bilo kjerkoli. Velike prodajalne avtomobilov, pohištva, torej vse, čemur smo se hoteli izogniti, pa tokrat ni šlo. Morali smo zamenjati tisto nesrečno skrivljeno feltno. Tako nam je šel del dneva ob vpadnici, kjer smo malicali čakajoč na popoldansko odprtje Toyotine trgovine.
Po uspešni menjavi kolesa smo zapustili Ajaccio in se napotili v notranjost proti gori San Petru, kjer je leta 1981 strmoglavilo slovensko letalo. Najprej postanek v vasici, kjer smo pri prijaznem gostilničarju degustirali vino, nato pa vzpon skozi požgane gozdove do sedla, kjer ima oskrbnik skromne koče tudi slovensko zastavo. Peljali smo se skozi mestece Zonza naprej do planirane nočitve v kampu, ki pa je bil žal zaprt. Tako smo se vrnili nazaj in se namestili v lepem senčnem kampu. Posladek po večerji je bil »štrudel po korziško«.
6. dan: Po jutranjih nakupih v Zonzi smo šli naprej do zelo obiskane turistične točke Piscia di ghjaddu oz. slapu Petelinji curek. Do slapa vodi lepa pešpot mimo čudovitega cvetja in osupljivih kamnov.
Znova smo se razdelili glede na težavnost poti. Skupen cilj je bila koča visoko v gorah. Ekipa na težjem off-roadu se je (prostovoljno in z velikim veseljem) malo namučila. Menda je odmetala s »poti« kakšno tono kamenja, vsekakor pa so zahtevno pot zmogli in se pridružili drugi ekipi, ki je dremala na travici pod mogočnimi borovci. Sledila je marenda in diskusija o morebitni prenočitvi kar tam. Končno je padla odločitev in spustili smo se do morja ter tam našli kamp za prenočitev.
7. dan: V kampu Evkaliptus so nekateri na peščeni plaži dočakali sončni vzhod, saj tam sonce resnično »vstane« iz morja, drugi pa so kasneje uživali v kopanju in nabiranju kamenčkov.
Po poldnevu odhod na lažji off-road. Po lepi asfaltirani cesti smo se vzpeli skozi gozdove plutovca do vasice Isulacciu di Fiumorbu. Razen ekipe v Ravu so vsi ostali peljali še višje in višje dokler je šlo, do 1300 m.
Pozno popoldne smo se spustili do obale, znova prišli do planiranega kampa, ki je bil zaprt in seveda našli drugega, ki nam je nudil gostoljubje. Ugotovili smo, da ima tu vsak kamp svoje močvirje, žabe in komarje, vendar tudi krasno plažo.
8. dan: Prav vsako jutro je čudovito, tudi to. Ves čas potovanja imamo lepo vreme. Po jutranjih opravkih, briefingu in pospravljanju pot proti Bastiji.
Ob obali širok pas rodovitne zemlje, veliko vinogradov, naselja, trgovski centri, vožnja po avtocesti. Na strminah pod gorami na naši levi slikovite vasice kot ptičja gnezda.
Nastanili smo se v kampu San Damiano. Veliko je bilo prostega časa za kopanje in zadnje nakupe. Zvečer smo imeli skupno večerjo v restavraciji Pagoda. Organizator potovanja in naš vodič po stranpoteh gora in skritih plaž nam je podelil spominska priznanja. Mi smo se mu zahvalili s skromnim darilom in bučnim aplavzom.
9. dan: Kratka pot do pristanišča v Bastiji, potep po mestu, vkrcanje, pristanek v Livornu ob 17.35 in dolga pot domov. V Koper smo prispeli okoli polnoči.
volje, smeha, Borisove jutranje budnice (Wilmaaaa!) in kave ter Stevove harmonike, Edijeve kitare in našega prepevanja. Bilo je nepozabno!
Hvala Eleni za opis…
 

Balkantour  Hitko Rafting Rafting on River Neretva New Year’s Eve in the desert … and why not? Westalp tour 2013 01 03 02